Opis vsebine:

V svojem knjižnem prvencu Gorazd Kovačič analizira pojmovanje družbe v vsakdanjem življenju, v političnih govoricah in v družbenih vedah. Zanimajo ga ideološke predpostavke in implikacije tega pojma, s čimer seže k izhodiščem moderne družboslovne misli. Kritični pogled nanjo razvije prek pionirske raziskave koncepta družbenosti v obsežnem opusu Hanne Arendt, zlasti v njenih knjigah Izvori totalitarizma, Vita activa, O revoluciji in Rahel Varnhagen.

Avtor razvije eksistencialistično interpretacijo Hanne Arendt in tako ugotovi, da družbeni odnosi po Hanni Arendt pomenijo predvsem odnose nasilja in gospostva, vključevanje v družbo pa implicira konformnost in sprejemanje zatiralskih norm in ravnanj. Toda družbeno ravnanje v tej perspektivi ni strukturna danost, temveč je le ena od možnosti, saj ljudje lahko tudi zavrnejo kolaboracijo z družbo in s tem odnosom gospostva vzamejo moč. Možnost česa takšnega pa je v sociološkem horizontu težko misliti, saj je »sociologija usposobljena predvsem za spoznavanje nesvobodnih plati človeškega bivanja in gospostvenih odnosov«.

 »Družba je fikcija legitimnega pomenskega reda ali fikcija kolektivnega bitja. Ideološka funkcija tega diskurzivnega elementa je ta, da se konformisti lahko izgovarjajo nanj, za to da jim ni treba prevzeti odgovornosti do drugih ljudi.«

O AVTORJU